Omemba: Vladimir Makuc

»Kratek v tem primeru ni sinonim za hiter: slike in risbe se pojavljajo in izginjajo v počasnem nihanju, ki mu ritem narekuje tiho življenje brez besed. Besedni komentarji bi bili odvečni, saj podobe in glasba povedo vse.«

»Se je osredotočil na 'prostore, ki so nakazovali regresijo, obrobnost in nedotaknjenost'.«

»Vojne ni pogosto obravnaval, njegovo ustvarjanje gre prej v smeri iskanja tišine kot tragike.«

»Podobno kot Makučevi značilnejši, na mediteranskem imaginariju temelječi svetovi gledalca zasukajo stran od naskakujoče realnosti sodobnega sveta, s katerim se človeštvo iz trenutka v trenutek bolj oddaljuje od prvinske idile.«

»Makučeve neštete 'variacije pastoralne idile', kot njegova dela poimenuje Miha Colner, so torej prav v svojem izogibanju svojevrsten kritičen odziv na družbene preobrate, na katere kot posamezniki nimamo vpliva.«

»Čeprav so njegova dela prej odraz poskusa eskapizma kot angažiranega opazovanja sveta, ne gre za zatiskanje oči pred resničnostjo in beg od nje, ampak izraz nevere v obljubo boljšega sveta, ki jo prinašata znanost in tehnologija.«

»Razstava prikazuje Makuca kot človeka in umetnika svojega območja in časa, na katerega so neizbežno vplivali sočasni tokovi v družbi, kulturi in umetnosti.«

»Čeprav se je navidezno zatekal v intimno in arhaično izraznost, pa je bilo njegovo umetniško delovanje tesno prepleteno z dogodki njegovega življenja, tako z osebnimi izkušnjami kot s kolektivno družbeno zgodovino.«

»Makučeva ustvarjalna pot je vodila skozi sedem desetletij in se je skladno z njegovim osebnostnim in umetniškim razvojem, kakor tudi z duhom prostora in časa, nenehno razvijala in spreminjala.«

»Njegov ikonični položaj v lokalni kulturni zgodovini je pogojen prav s slogovno in motivno determiniranostjo, svetovnim nazorom in pomirjenostjo z lastnim položajem interpreta kraške in mediteranske kulturne krajine.«

»Sem bolj čustven, ampak med delom slikar kritično gleda na svoje delo, ga dodeluje in v končni fazi je v ozadju precej razuma.«

»Ptice in poezija so neločljivo povezane z žlahtno likovno zapuščino Vladimirja Makuca. Ptice pomenijo umetniku pogost vir inspiracije, njihove upodobitve pa so često navdih pesnikom. Makuc je pesnik po naravi in tudi pesnik izbrane narave.«

»Seveda ne mislim, da so moji motivi tako ozko lokalno pogojeni, širši okvir zanje je ves Kras, h kateremu spadajo Dalmacija, Istra, celo Portugalska in Sredozemlje nasploh. Zame je to simbol za ves svet.«